Umetnica o trenutni razstavi pravi, da gre za »raziskovanje in odkrivanje tistega, kar ni prisotno. Te odsotnosti so lahko kot oblika, praznina, tišina ali nekaj, kaj je izbrisano. Osnovna ideja temelji na odsotnosti, ki je prisotna.«
Akademska slikarka Lea Svrzikapa je predstavnica mlajše generacije likovnih ustvarjalcev, ki nas preseneča predvsem z dovršenim znanjem likovne forme in izjemnega obvladovanja risbe. V njenih delih se srečujemo s svetovi, ki so razpeti med precizno obvladovanje arhitekturnih prostorov, prvinami grafičnega oblikovanja, OP arta in poigravanjem z monokromnim ali barvnim modeliranjem. Ni naključje, da jo zaradi odraščanja v rudarskem Velenju privlači upodabljanje industrijske krajine in tehnične dediščine, po drugi strani pa z izjemnim občutkom za slikanje individualnih hiš sodobne arhitekture odslikava bolj umirjeno zaseben in vase zamaknjen svet intimnih bivališč, kjer se v celoti odmakne od sveta grobe industrijske krajine v že skorajda zenovski mir.
Pričujoča razstava razkriva, da je Lea ostala motivno blizu sveta industrije in urbanizacije, vsebino pa je še dodatno razširila na izražanje notranjih občutij, ki jih velika mesta lahko sprožijo v človeku, hkrati pa so mesta z vsemi svojimi vidiki tudi vizualna navezava na človekova notranja občutja.
Umetnica pravi da se na slikah »…pojavljajo pozabljene stavbe, zapuščena mesta, odsotni ljudje, časovne praznine. Ponekod se oblike pokažejo samo z oblikovanjem senc.« Velike mogočne stavbe je umetnica ponekod razdrobila na manjše fragmente, ponekod pa s čisto linijo in barvo obrisala podobo oddaljene mestne vedute.
