Strokovno predavanje Borisa Hajdinjaka, direktorja Sinagoge Maribor, iz cikla ob 755. obletnici prve posredne omembe Velenjskega gradu.
Grad Velenje se med devetimi srednjeveškimi gradovi Šaleške doline omenja leta 1270 kot peti po vrsti. V prvih dveh stoletjih svoje zgodovine je bil v posesti pomembnih plemiških rodbin: gospodov Kunšperških (do 1322/23), gospodov Ptujskih (vsaj do 1362/63), gospodov Liechtensteinski iz Judenburga (pred in po 1393), grofov Celjskih (1393) in gospodov Stubenberških iz linije Kapfenberg (vsaj še 1437). Vsi ti posestniki so imeli več gradov in gotovo niso stanovali na gradu Velenju. Šele z vitezi Lihtenberškimi, ki so imeli grad Velenje v posesti od leta 1477 in do smrti zadnjega moškega člana Franc (†1541), je grad postal tudi bivališče posestnikov. To velja tudi za naslednje posestnike iz štajerske linije viteške rodbine Wagnov z Bogenšperka: zeta zadnjega Lihtenberškega Hansa (†1553), njegovega sina Boltežarja II. (†1595) in njegovega vnuka Hansa Sigmunda (†1640). Slednji je prodal grad Velenje leta 1598 Bartolomeju (III.) Heriču s Turna v Velenju, ta pa jo je že leta 1603 zamenjal za druge posesti s Hansom Ludvikom Sauerjem s Kozjaka na Dolenjskem. Tako se je v prvih 333 letih zgodovine gradu Velenje izmenjalo osem rodbin posestnikov.
