Hysteria
Drama/triler, 104 min (Nemčija)
Režija: Mehmet Akif Büyükatalay
Igrajo: Devrim Lingnau, Mehdi Meskar, Serkan Kaya, Nicolette Krebitz, Aziz Çapkurt, Nazmi Kırık
Nemški režiser turških korenin je ustvaril napet in nepričakovanih zasukov poln triler za naše histerične čase.
Filmska ekipa pripravlja celovečerec o rasističnem napadu v Solingenu v devetdesetih. Ko na snemalnem prizorišču odkrijejo zažgan koran, se snemanje sprevrže v kaos. Mlada pripravnica Elif, ujeta v navzkrižni ogenj obtožb, se vse bolj zapleta v nevarno igro skrivnosti in laži.
»Predstavljajte si, da izgubite ključe svojega stanovanja, potem pa vas pokliče nekdo, ki trdi, da jih je našel. Presrečni mu posredujete svoj naslov in nestrpno čakate, da vam jih vrne …, toda on se ne prikaže. Zdaj ima nekdo tam zunaj vaše ključe, ve, kje živite, in lahko kadarkoli vstopi v vaš dom. Ravno ta občutek, občutek ranljivosti, je bil začetna iskra za nastanek Histeričnih. /…/ Film je nadaljevanje mojega razmišljanja o medijski reprezentaciji, zlasti v politično in čustveno nabitih prostorih diskurza, kakršnega doživljamo danes. Medtem ko sem skušal v prvencu Oray uveljaviti pravico do lastnega, subjektivnega pogleda na življenje muslimanov v Nemčiji, stran od običajnega nabora podob, pa Histerični govorijo o odgovornosti in izzivih pri ustvarjanju podob ‘Drugih’ v okviru obstoječih družbenih razmerij in struktur moči – tako z vidika tistih, ki te podobe ustvarjajo, kot drugih, ki podobe postanejo. Film raziskuje, kako podobe vplivajo na nas kot družbo – tako zelo, da se ne moremo več sporazumevati med seboj in drug v drugem komajda še vidimo ljudi. /…/ Te podobe ‘Drugega’ vodijo v razčlovečenje. Tisti, ki jih nadzorujejo, nadzorujejo tudi, kako bodo upodobljenci dojemani. Ko ima nekdo moč, da nekoga upodobi, ima tudi moč, da ga opredeli, oblikuje njegovo identiteto in narekuje, kako ga bodo ljudje videli. Podobe ‘Drugega’ so pogosto oblikovane kot karseda negativne in strah vzbujajoče – to pa ohranja ozračje napetosti in izolacije, v katerem je dialog skoraj nemogoč. Posledično postane diskurz čustven in poln projekcij. Obe strani imata občutek, da sta napačno predstavljeni in nerazumljeni, še huje, da je ogrožen sam njun obstoj, to pa vodi v prekinitev komunikacije in stopnjevanje družbene in politične histerije.« – Mehmet Akif Büyükatalay
Festivali, nagrade: Berlinale (Europa Cinemas Label); Liffe
